Pričevanja

Filiae Immaculatam Ad Testandam

Hčere, ki pričajo za Marijo

Fiat 90

Božja roka

Barbara

580b585b2edbce24c47b2a72.png

Odločila se, da zapišem mojo izkušnjo prvih 14 dni FIATa, če bo morda pomagala še kaki sestri, ki te dneve doživlja na podoben način in se bo v moji izkušnji našla. Ali pa kakšni ženi, da se odloči in se nam pridruži na tej lepi poti z Marijo k Jezusu.

Prvi teden FIATa je bil zame zelo milosten. Presenečena sem bila, kako z lahkoto sem se odpovedala sladkarijam in poseganju po hrani med obroki. Dnevi brez oziroma z minimalno telefona, interneta so bili zame prava oaza miru. Čutila sem, da me molitev sester nosi, da se lahko vsemu temu odpovem. Presenečena sem bila tudi, da sem ob otrocih našla čas za nekaj telovadbe, za molitev, za pogovor s prijateljico – z mojim sidrom. In da sem bila dejansko bolj prisotna ob mojih bližnjih, ne manj.

Prvi večji boj je prišel po srečanju sestrstva, ko sem se začela počutiti »ne dovolj«: ne dovolj dobro v molitvi, v obiskovanju svete maše, v vsem v čemer sem prej našla mir. Tisti dan me je zamajalo in sem bila v skušnjavi, da spustim Jezusovo roko in začnem delati bolj in več in na lastno pest. V molitvi sem vse iskreno prinesla pred Jezusa, mu povedala za svoje boje, občutke, strahove in prisluhnila Njegovemu glasu. Pokazal mi je, kako me hudi duh poskuša spodkopati, mi vzeti zavetje sestrstva in me odtrgati od Jezusove roke. Pogovorila sem se še z mojim »stebrom«. Prišel je mir. Začutila sem, kako nas je Jezus prav vseh vesel, kako nam daje svojo roko, svoj mir, svoje zavetje in da se nam z Njim res ni ničesar bati.

Potem je prišla misel, kako težko mi bo, ko se bo teh 90 dni končalo in ne bom imela več zavetja sestrstva, jaz pa ugotavljam, da je to čudovit način življenja v svobodi. Začela sem se spraševati, kako bom vzdržala po teh 90 dneh. Prišla je skrb in strah. Po pogovoru s sestro-mojim sidrom sem ugotovila, da smo poklicani, da skrbimo za današnji dan in da je dovolj dnevu lastna teža. Odločam se zaupati Jezusu, da bo poskrbel zame tako, kakor je skrbel do sedaj.

Ena od skušnjav zadnje dni je bila, da bi začela reševati težave drugih ljudi. Ob več molitve čutim tudi več ljubezni do bližnjih, bolj vidim njihove stiske. Opazila sem, da je prišla želja, da pomagam in neka nezdrava namera, da to delam vsiljivo. Čutim, da je to nekaj, kar ni Božja volja in me poskuša odvrniti od moje poti z Jezusom, hkrati pa ruši odnose z bližnjimi. Odpovedala sem se tej želji. Hočem živeti odnose v vzajemni svobodi.

Zadnja stvar, ki me je močno zamajala, je prišla med molitvijo. Dobila sem čudovito poslovno idejo. Vsa me je prevzela. Težko molim. Težko razmišljam o Jezusu. Težko ga držim za roko. Kar poletela bi in zopet delala sama s svojimi močmi, svojimi idejami. Tu se še borim. Potrebujem molitev.

Kako se poskušam boriti v vseh teh bojih? Neskončno hvaležna sem za molitev sestrstva. Za mojo dnevno molitev. Za Jezusovo roko. Moja dnevna naloga je, da Gospodu predajam vse svoje skrbi, ne samo tistih velikih, ampak tudi vse male skrbi. Sicer se lahko malih skrbi nabere toliko, da ne slišim več Gospoda. Potem poskušam skupaj s Svetim Duhom prepoznavati skušnjave. V Jezusovem imenu se sproti odpovedujem duhu napuha (ki želi, da bi se borila sama s svojimi močmi), duhu strahu, skrbi, duhu laži (ki me zavaja in mi laže), pa duhu »ne dovolj« in še mnogim drugim. Kličem Svetega Duha, da zapolni prazna mesta in me napolni s svojo močjo, milostjo, pogumom, ponižnostjo, resnico. Črpam iz moči Svetega Obhajila. Zatekam se pod Marijin plašč. In verujem, da je Gospod tisti prvi, ki me išče. Če bom zašla, bo On sam prišel, da me reši, da me usmeri na pravo pot. On je prvi, ki me je vzljubil in do vrat pekla bi šel pome, če bi bilo potrebno. Kadar padem, poskušam sprejeti, da sem grešnik, da nisem Odrešenik in da je Nekdo drugi, ki odrešuje. Tudi mene v mojih padcih. In da me prav ta trenutek, po tem padcu gleda z ljubečim in usmiljenim pogledom.

Čutim, da v zadnjih 14-dneh vidim jasneje. Da lahko bolje slišim Gospodov glas. Hvaležna sem za to veliko milost, da lahko bolje, jasneje, z več miru v srcu vidim tudi moža in otroke. Gospod mi res daje velike kose pogače svojega blagoslova in ko sem že mislila, da mi je dal vse, kar je imel pripravljeno zame, me zopet vodi v še več svobode.

Pojdimo skupaj naprej. Dan po dan. Povezani v molitvi. Skupaj z Njim in v ljubezni občestva smo močni! Vse, ki hodimo po tej poti, vas dnevno nosim v svojem srcu in molitvah.

Nazaj