Pričevanja

Filiae Immaculatam Ad Testandam

Hčere, ki pričajo za Marijo

Fiat 90

Kava

Hana

5a37379a5a2b49.9698197115135681543693.png

Lansko leto me je poklicala Špela in mi povedala, da ustanavlja skupino, ki bo posvečena Mariji - ženski Exodus. Vozila sem se v Kranjsko Goro po otroke na smučanje in nisem kaj dosti razmišljala o preprekah. Pred tem sem prek Grega spremljala moško skupino Exodus in sem videla, kakšne korake delajo fantje. Vleklo me je v askezo, kot bi moja obtežena duša vedela, da potrebuje počitek v Bogu.

Na začetku sem se bala predvsem posta, saj mi hrana veliko pomeni, sploh pa sem bila odločena, da se kavi nikakor ne bom odpovedala. Kava je moje zatočišče, moja tolažba in pobeg:). Pa vendar ...

Iz tega miru pride razumevanje, več potrpljenja, sprememba od znotraj.

Priznam, najtežje je začeti - punce smo imele pri prvem Fiatu največ težav glede hrane. Prve tedne smo si med tedensko podelitvijo velikokrat zaupale, da je skušnjava glede hrane pretežka, da smo vmes jedle ...

To so majhni koraki, majhne odpovedi. Ne gre toliko za to, da jaz kot Hana zmorem sebe premagat, da ob sredah namesto kosila pojem kos kruha, ampak bolj za to, da uspem osmislit svojo žrtev. Ko svojo nemoč predam in zmorem reči: "Marija, tole odpoved od kave darujem za svojega bolnega strica,", odpoved ni več tako velika žrtev, ampak je darovanje, podaritev. Takrat zmorem. Čista milost.

Pridejo močne skušnjave - takrat je zelo pomembno, da lahko pokličeš svoje "sidro", prijatelja, ki je ob tebi ter ga prosiš za molitev, za pogovor. Včasih je dovolj že samo, da slišiš njegov glas. Meni se je zgodilo, da sem si neko sredo kupila jabolčni burek (post!). Rekla sem si: Tako redko si ga privoščim, res potrebujem nekaj "cukra". V tistem me pokliče Jana, moje sidro, in najbrž mi ni potrebno posebej omenjati, da me je minila vsaka želja po tem, da bi še naprej "grešila". Burek sem dala sinu Ksaverju, ki je bil vesel sladke malice:).

Tedenska srečanja v živo (ZOOM srečanja): Oooo, to pa je nekaj lepega. Skupnost, ki diha s tabo, punce, ki jim lahko poeveš, kaj se ti je dogajalo čez teden - o vseh svojih bojih, skušnjavah, pa tudi majhnih zmagah. Veliko mini pričevanj, ki so nas opogumila, nam dala novih moči ... Neprecenljivo! Tudi molitev druga za drugo - to so stvari, ki opogumljajo, osmišljajo, vlivajo novo veselje v življenje...

Vstopiti v nov dan z molitvijo - preprosto osvežujoče! Junaška minuta - včasih moraš biti res junak, da skočiš pokonci po prvem alarmu. Ampak je vredno! (Predlagam, da si izklopite opcijo SNOOZE).

Rezultat? Prijaznost do otrok, moža, mirnejše reakcije na nepredvidljive scene, kakšna misel, ki se ti ob jutranjem prebiranju Besede vtisne v spomin, te nagovarja skozi ves dan. Z jutranjo molitvijo omogočimo Svetemu Duhu, da deluje po nas in nas spodbuja k dobrim dejanjem skozi ves dan. Spodbuja večjo senzitivnost do ljudi, nas nagovarja k pravim dejanjem ... V glavnem, same pozitivne stvari!

Rekreacija je zakon! Nazadnje (ko še ni bilo omejitev) sva z mojim stebrom hodili kar tečt en krog po barju - pri tem naju je spremljalo 8 najinih otrok - 2 v vozičku, ostali s kolesi! Noro! Pri Fiatu ni izgovorov:)!

Spanje: "Mož, ura je 23.00, treba bo spat:)!" Res je svojevrstna izkušnja, ko ti mikroprocesor v možganih piska, da se bliža čas počitka. Lažje je zaključiti z (neobveznimi) obveznostmi, ko veš, da tudi ostali člani Fiata zaključujejo dan. Bo pa jutri več narejenega, ker bo glava spočita ... Zaradi abstinence od družabnih omrežij naenkrat ostaja dovolj časa za pogovor, molitev in da, tudi za spanje. Juhuhu!

Kot sem že omenila, se mi je bilo zelo težko odpovedat hrani in sladkarijam. Nedelja zjutraj je postal moj najljubši čas tedna ... Kakšna sladkost življenja - ko se zjutraj zbudiš in zadiši kava, na kruh pa si lahko na debelo namažeš nutelo! Ja, nedelja postane resnično en velik praznik! Pozitivna stran Fiata je tudi v tem, da se količina sladkarij zmanjša tudi za ostale člane družine (beri: otroke), saj mami v trgovini ne poseže več tako pogosto po piškotih in čokoladi, čez teden je pa itak za zajtrk prosena kaša, tako, da ni težav. No ja, haha:))

Imam se za veliko svobodnjakinjo, saj mi okolje, v katerem sem odraščala, ni postavljalo veliko omejitev. Težko se prilagajam in trpim, ko mi nekdo reče, da nečesa ne smem. Rada jem, pijem in zapravljam.

Askeza, ki sem jo doživela pri Fiatu, pa mi je prinesla svobodo. Notranjo osvoboditev od tega, da mislim, da potrebujem, mislim, da moram, mislim, da si želim.

Svoboda od imeti ter svoboda od uživati je ena od največjih osvoboditev, kar sem jih kdaj doživela. Vzporedno s "korona časom", ko je odpadel tudi šoping ter kofetkanje s prijateljicami, sem se svobodno odločila tudi za vse ostale možne odtegnitve. Pričakovala bi občutek ujetosti in nemoči. Pa se je zgodilo ravno nasprotno. Zadihala sem. Končno mi ni bilo treba ves čas misliti, s čim si bom "zapackala" dan. Ja, ostala mi je edina rešitev. Edini izhod iz težav, ki res osrečuje - pobeg k Bogu (ko sem seveda preživela abstinenčno krizo zaradi kave:)))! A sem že povedala, da rada pijem kavo:)?

Ko me je Špela tokrat povabila k Fiatu, sem si zabičala: Grem, ampak tokrat se kavi ne odpovem:). Pa verjetno bom prejela tudi tokrat kakšen poseben paket presenečenja:).

Pa ne mislit, da ne smete piti kave. To je moja žrtev, ki jo darujem - za najin odnos z možem, za strica, za bolno hči, za odpoved jeze ... Veliko je stvari, ki jih lahko darujemo. Marija pravi, da šteje vsaka najmanjša žrtev.

Zdaj sem bila že kar dolga, povedala bi samo še tole: Ko daruješ čas za Boga, se realni čas čudežno pomnoži. Čas, ki bi šel drugače v nič (beri: za kreganje, jamranje, gledanje všečkov na FB, ...) nam je podarjen za pomembnejše reči. Meni se je zgodilo, da sem dobila dodatno moč, da naredim kakšno dobro delo, koga pokličem, grem tečt, naredim kakšno dolgo odloženo delo po hiši ...

To je moja izkušnja, moji razlogi, da bom Mariji ponovno rekla DA!

Nazaj